Nedavno sem na delavnici Jasne komunikacije dobila vprašanje: »Zakaj me najbolj prizadenejo ravno ti, ki jih imam najraje?«

Na kratko: zato, ker smo do bližnjih najbolj odprti, ker z njimi preživimo največ časa in tako na dolgi rok padajo obrambe, maske , vloge pa tudi ker polagamo v te odnose največ pričakovanj, želja, hrepenenj. Če si želite več od odgovora, pa vabljeni k branju naprej. 🙂

 

 

Ko se odpremo na nekoga, ki nam je blizu, se obenem odprejo tudi naše stare bolečine in hrepenenja, katerih nismo uspeli zadovoljiti skozi otroštvo: zelo pogosto so to, da bi bili videni, razumljeni, prepoznani, spoštovani, sprejeti taki kot smo, itd.. Iz otroštva marsikdo pride z veliko PRAZNO VREČO in VELIKIMI (pogosto nezavednimi) PRIČAKOVANJI, da mu bo to vrečo napolnil partnerski odnos ter istočasno s slabimi strategijami, kako iskren, pristen, povezan, izpolnjujoč  odnos sploh izgleda.

 

 

Iz svoje prakse (osebne in strokovne) opažam, da bolj kot je oseba ranjena v sebi, več ljubezni in podpore si želi.

V stalni želji po tem, da bi jo končno nekdo razumel, odpira stare rane, da bi bile »pozdravljene«, a zaradi slabih strategij pričakovanj nečesa od zunaj, te rane samo na novo in novo krvavijo. Ker nima fokusa nase, temveč na drugega, tudi bolečine projecira tja v smislu: »ti si me prizadel, ti mi povzročaš bolečine, ti si kriv za moje stanje, ti me ne razumeš itd., kar samo poglablja konflikte in priliva ogenj na vzorce, da so »res vsi moški/ženske isti, da zanj/o res ni mogoče imeti ljubezni, da so izpolnjujoči odnosi nemogoči«..

Obenem pa dela taka oseba veliko napako in sicer to, da ne obrne kdaj pogleda tudi NAZAJ K SEBI in se vpraša: Odkod prihajajo moje reakcije? Bi vsi ljudje na svetu enako reagirali na te situacije? Ker to bi bil dokaz, da nam drugi povzročajo karkoli, a ni tako? Če bi nekdo nekaj rekel in bi vsak izmed nas reagiral povsem enako, bi bil to dokaz, da drugi povzroča moje občutke, ker pa bi seveda vsak reagiral drugače, to potrjuje drugo resnico in sicer to: DA DRUGI SAMO PRITISKAJO NA TISTE GUMBE, KI SO V NAS ŽE AKTIVNI. Dokler odgovornost zanje porivamo na druge, s tem izgubljamo lastno moč in energijo, da bi jih lahko razrešili in transformirali ter se vedno znova ujamemo v SVOJE zanke bolečin in vzorcev.

Drugi so iz mojega vidika samo pomočniki na poti do tega, da ozavestimo in prepoznamo svoje notranje omejitve in s tem, ko se vedejo na določen način, samo kažejo kaj sami dopuščamo in koliko se imamo radi.

 

Prevzemanje odgovornosti zase je navidez tako enostavno.

Ljudje pod to pogosto razumejo to, da služijo svoj denar in skrbijo za zdravje /telo, toda ko se dotaknemo medsebojnih vsakdanjih odnosov je prevzemanje odgovornosti zase nekaj veliko globljega.
Prevzemanje odgovornosti zase na čustveno mentalni ravni med drugim pomeni, da nehamo investirati energijo v iskanje krivca za svoje bolečine in svoja čustva ter odzive sprejmemo kot nekaj, kar prihaja iz nas. Nekaj kar je odraz naših potlačenih čustev, naših nezadovoljenih potreb in pričakovanj, da jih bodo zadovoljili drugi, ob tem, ko še sami ne vemo točno kako.

 

 

Vsega tega ne pišem iz prebranih knjig, pišem iz lastnih izkušenj nečesa, kar sem počela leta in leta

– svoje bolečine projecirala na tiste, ki so mi bili dragi (sploh do moškega, ki mi je bil blizu).

Dokler nisem enkrat dojela, kaj počnem- usmerjam bolečino vanj, ker se je sama bojim, ker dvomim v svoj potencial za preseganje, ker mi je bilo lažje videti njega kot tistega »ta slabega«, kot spustiti vlogo žrtve in začeti sama vlagati v sprejemanje, spoštovanje, enakovrednost, po kateri sem tako hrepenela ter prinašati to v odnos namesto pričakovati, da bo prišlo od zunaj. In dokler nisem predelala svojih bolečin, so te kot skale stale na poti do ljubezni, najprej te MOJE ljubezni, navnoter, v mojem srcu. In spoznala sem, da te iste skale bolečin ovirajo tudi to, da bi lahko zaznala/sprejela ljubezen od njega (oz. drugih meni dragih ljudi).

Manj ranjena kot doživljam, da sem, manj vidim, da bi bilo z njim kadarkoli karkoli narobe. Je samo človek- kot jaz. Ni popoln, vendar tak kot je, je čisto ok – kot jaz. Ima svoje procese rasti, enako kot jih imam jaz… Lahko se najdeva ali pač ne, vendar z nobenim ni nič narobe zaradi tega.

Na moje veliko presenečenje sem za vse to potrebovala usmeriti fokus in energijo VASE, ne v odnos, kar sem počela prej.

Biti najprej sama s sabo v redu, da lahko kot take vidim druge, namesto krpati odnosa in se ob tem v bistvu ukvarjati z drugimi (ter izgubljati energijo za boj z mlini na veter).

In če je uspelo meni, lahko vsakemu, ki se le odloči ODRASTI in je pripravljen/a v to vlagati energijo, trud in čas, saj je delo na sebi, učenje stika s sabo in drugimi, prevzemanje odgovornost zase, najprej DELO, dokler ne postane nova realnost. Zame sicer vredna vsakega vložka, saj me drugi sedaj več »ne morejo« prizadeti. Lahko me kaj boli, vendar se zavedam, da je to le MOJA bolečina, ki je odraz MOJIH nezadovoljnih hrepenenj, katere znam zadovoljiti tudi sama, kar mi doprinaša k vrednosti, svobodi, moči in neodvisnosti- kvalitetam mojega srca, katere so mi tako pomembne in katere sedaj doživljam v sebi. Kljub vsemu je lažje zgraditi bazo v sebi kot ostati “večni iskalec”. 🙂