Blog / Podcast

Strah pred čustveno bližino je eden najpogostejših znakov nepredelanih travm

Varna čustvena povezanost je za otroka tako pomembna, kot sama hrana. Ko mu starši stabilne čustvene bližine ne zmorejo dati ali ko se zgodi kaj, kar to čustveno vez prekine /kar travma nedvomno je), ostane tam velika bolečina.

Pod tako travmo lahko štejemo:

– čustveno hladnost in neodzivnost staršev,
– smrt starša (otrok doživi kot zapustitev),
– katero koli vrsto zlorabe (telesno-tepež, čustveno – manipulacije, spolno zlorabo),
– dolgotrajno zanemarjanje otrokovih potreb itd.Da bi si oseba lahko prikrila boleče izkušnje in tako živela naprej, razvije mnogo obrambnih mehanizmov.

Ker sta tako potreba po ljubezni kot zgodnja travma tako primarni, se te obrambe vtisnejo globoko v identiteto posameznika, da jih le stežka prepozna, saj doživlja da tak/a je. Strategije bega doživlja kot osebnostne lastnosti.

Strah pred čustveno bližino je le ena od posledic razvojne ali kompleksne travme, vendar zelo močno zareže v odnose, ki jih oseba zatem ima.

Pogosto se kaže kot:

– nezmožnost globokega intimnega odnosa z eno osebo (ob globljem odpiranju in ranljivosti, ki to prinaša, osebo notranji nemir potisne v že znane zunanje strategije “iskanja naprej”, da se le bi soočil/a zares s sabo),
-intimni stiki vedno prinašajo neko nevarnost zanje. Bolj kot se odprejo, bolj jih lahko boli, zato se raje ne,
-pomankanje zaupanja v ljudi, ker so bili v stiku z njimi že zelo ranjeni,
– težava se resnično predati “brez agende”, neprestano spremljanje sveta in okolice, da bi se lahko čim hitreje prilagodili in se tako zaščitili.Vse to so preživetveni stili, ki so osebi omogočili, da je sploh prišla do odraslosti, zato jih je pomembno kot take spoštovati.

Za resnično povezanost s sabo, prisotnost v telesu in tudi srčno/telesno odpiranje na bližnjega, pa bo vseeno potrebno njihovo preseganje in soočanje z morda največjo bolečino – bolečino zapuščenosti ter občutki, da nismo v redu, taki kot smo.

Edino soočanje lahko prinese razrešitev blokade, pod tem pa že biva naš pravi jaz. Ta vedno ostaja ne glede na travme, le dokopati se je potrebno skozi vse, kar je notranji sistem zgradil, da bi ga obvaroval.