Sprejemanje sebe je pot naprej
Ko držiš, da ne bi vse razpadlo,
je bolje spustiti.
Ko se trudiš ostati ‘v moči’ in obvladovati čustva,
jim je bolje dati prostor in pustiti, da se razlijejo na plan ter zaplesati z njimi.
Le tako dobijo pogon in stečejo po reki življenja naprej.
Žalost prinaša na plan bisere duše,
jeza odstira pot do miru,
sprejemanje sebe v vsakem stanju pa rojeva svobodo.
Človeško je biti človek.
In v redu smo tudi, ko nam um govori, da nismo popolni.
Notranji mir se rodi iz sprejemanja nepopolnosti, ne truda biti vedno ‘boljši’.