Blog

Preseganje travm- preseči navideznega sebe.

Težje travme, kot je oseba preživela, bolj je okrog tega razvila svojo identiteto, sploh če je bila to razvojna travma ali pa se je zgodila/dogajala rano v otroštvu.

Četudi je ta del zelo boleč in na trenutke daje vtis, da ga skoraj ni mogoče »hendlati«, se oseba kljub temu ponovno in ponovno vrača nazaj v te občutke, ker bi preseči ta del zanjo/zanj pomenilo, da bi izgubil/a del sebe ali celotno identiteto, ki jo pozna. Predvsem pa bi izgubil/a nekaj kar ta del daje- navidezno varnost znanega, četudi je to bolečina. Bolj kot travma sama in njeni odzivi, postane strašljivo se odpirati na nekaj novega in nepoznanega, na del sebe, ki je povsem v redu, a iz njega ne znajo živeti.
Ni enostavno preseči, izpustiti vse, za kar se tisti trenutek imaš. Vse, kar ti je pomagalo preživeti in zaupati, da boš znal živeti na novo, korak za korakom. Ker dejansko se je potrebno naučiti živeti iz sebe in na novo.
Za to pri takih osebah traja še dlje, da dosežejo trajni napredek.

In če ste med njimi tudi vi- nič ni narobe z vami, preživeli ste takrat, preživeli boste spet, najhujše je v bistvu že za vami. <3