Pomembno je pozdraviti bolečine obeh aspektov naše psihe (moškega in ženskega) namesto te projeciriati v nasprotni spol
Moški in ženske bijejo bitke med sabo stoletja, nezavedajoč se, da večinoma le projecirajo svoje bolečine, pričakovanja, manjko, ki ga imajo v odnosu do svojega dela psihe nasprotnega pola ( Anime ali Animusa) v nasprotni spol izven sebe.
Vsak konflikt je najprej notranji. Dokler imam sama problem s svojo moško notranjo energijo, bom našla moške, ki mi bodo potrjevali moje vzorce. Dokler ima moški problem s svojo notranjo žensko energijo, jo bo usmerjal v ženske in tam videl stvari, ki ga motijo in jih ne mara.
Večinoma gre za leta projekcij in zahtevnih izzivov v odnosu skozi katere sicer rastemo, a le če se obenem jača prevzemanje odgovornosti zase, drugače je le vrtenje v začaranih krogih.
Edina pot ven je, da se zavedamo kaj nosimo sami in predelamo vse te bolečine ter začnemo v sebi sprejemati/osvobajati/dajati prostor obema aspektoma zavesti- tako moškemu kot ženskemu polu ter ju balancirati v izražanju in življenju Sebe.
Drugi nam vedno samo pritiskajo na gumbe, katere imamo za predelati. Ko to, kar vsi mentalno že vemo, vzamemo zares, odpade večina krivljenja drugih, idej kaj nismo dobili, pa bi nam mogli dati itd.
Veliko bolečin (vsaj iz moje izkušnje) nosijo tako ženske, kot moški. Iz odnosa s starši, iz kolektivnih vzorcev zgodovine, kjer je bilo ogromno krivic, medgeneracijskih travm, osebnih travm – vse to je oblikovalo naš odnos do moškosti ali ženskosti in vse to se kaže v mojem odnosu do moškega ali ženskega aspekta v meni. Če sem bila iz strani moških kakorkoli zlorabljena, je ob tem poln jeze in sovraštva moj moški del, ki jo sedaj usmerja in generalizira na vse moške. Če je bil moški manipuliran in kontroliran s strani ženske energije (morda mame) je ob tem lahko začel zavračati svojo žensko plat na katero projecira sedaj nezaupanje in s tem v vse ženske, ki jih spozna itd. To sta zgolj dva primera, jih je še mnogo.
Imeti fokus nase pri razreševanju ne pomeni, da prevzemamo vso odgovornost za odnos, kot kdo potem posplošuje. Prevzemamo pa jo za svoj del.
Ko predelamo večino svojih bolečin obeh aspektov tudi ne pomeni, da za tem v odnosih sprejemamo karkoli, niti približno ne. Vendar več kot smo predelali, lažje delujemo iz spoštovanja do sebe in drugega, iz izbire, iz integritete, ne iz drame nepredelanih bolečin.
Če je notranji moški integriran in “zdrav” npr. poskrbi za to, da postavimo mejo, ko nam kaj ne ustreza, a na spoštljiv način. In notranja ženska, ko je svobodna ran, želi izražati ljubečo nežnost, predanost, mehkobo v odnosu do svojega moškega, ker jo to izpolnjuje, ne iz neke naučene vloge. Njen notranji moški princip jo varuje, da ne išče varnosti zunaj sebe in tako ne pade v objem komu, ki je ne spoštuje.
Vse, kar nas moti pri nasprotnem spolu, je pametno vzeti in pogledati, kako se ob tem odziva naš notranji moški in ženski del ter “pozdraviti” oba. Tako se bo spreminjal odnos do sebe in do drugih.
V nasprotnem primeru le obračamo ene in iste plošče – iščemo zunaj, kar nam manjka, gradimo vloge kakšni naj bi kot moški in ženske bili ter se s tem dodatno umikamo od svoje avtentičnosti, iščemo popolnega partnerja, ki itak ne obstaja itd.
in za vse so seveda krivi moški ali ženske…oni se morajo spremeniti.
Ravno to je način zaradi katerega se vse vleče stoletja. Bomo sedaj res revolucionarni ali zgolj obračali stare vloge v nove?
Začetek revolucije je gotovo v tem, da začne že enkrat vsak predelovati svoj paket.