Blog

Obrambni mehanizmi- naši pomočniki ali sovražniki?

Verjetno ste opazili, da včasih lažje najdete občutke pod svojimi mislimi, včasih težje, da je pogosto težko doživeti svoje potrebe, ostati v stiku z njimi, da se hitro vklopi um s svojimi sodbami in idejami o tem, kaj je prav in kaj ne ter kakšni so drugi in tako naprej.
Eden večjih razlogov, da je tako, so naši obrambni mehanizmi, saj so nas nekoč zaščitili pred močnimi doživetji in naredili take in drugačne odhode do njih in s tem našega čustvenega sveta nasploh. Včasih tako močni in tako številčni da smo izgubili stik s svojim čustvenim svetom in doživljanjem do te mere, da se morda zdi, da niti ne čutimo kaj preveč, razen praznine.

Obrambni mehanizmi so tako načini spopadanja z realnostjo, ki so nam nekoč pomagali preživeti, sedaj pa nas ohranjano v »domači« realnosti in vsekozi prestrezajo različne (pogosto navidezne) grožnje za našo identiteto.

Z njimi se pogosto branimo pred bolečimi občutki, pred tem, da bi se nam sesula poznana »struktura«, ki nam daje navidezno varnost. Čeprav so naši pomočniki, nas zaradi tega, ker nas sedaj še vedno ščitijo v delih, ki nosijo naše blokade, ovirajo, saj nam preprečujejo soočenje z občutki in s tem njihovo transformacijo. Tudi to je eden od razlogov, zakaj potrebujemo veliko volje in vztrajnosti pri preseganju svojih notranjih ovir.

Pogosta uporaba obrambnih mehanizmov v komunikaciji ovira pretok energije povezanosti, saj ustvarja odtujenost in zaprtost oz. distanco do drugih v želji po notranji zaščiti. Pogosto je tako, da bolj kot se oseba poslužuje uporabe obrambnih mehanizmov (seveda pogosto nezavedno) bolj je bila nekoč ranjena, da jih je sploh potrebovala razviti v taki meri.

 

Pri delu na sebi je tako dobro, da jih prepoznavamo, vendar se ne ustavljamo na njih, temveč gremo v svojem ritmu pogledati, kaj ščitijo. Pomembno je dovoliti tem delom sebe, da se izrazijo v varnem okolju in se s tem transformirajo. Na tak način obrambni mehanizmi izgubljajo moč in postopoma niso več potrebni, ker se v nas zgradi odrasla, suverena, samozavestna osebnost, ki lahko ostaja odprta, pristna in gotova v svojo realnost brez potrebe po obrambi.

 

Da boste lažje prepoznavali svoje obrambne mehanizme naštevam nekaj najbolj pogostih:

ZANIKANJE– zavestno ali nezavedno negiranje določene neprijetne izkušnje do te mere, da jih odrinemo iz zaznavanja, ker bi bile preveč ogrožujoče. Zanikamo lahko npr. obstoj določenih izkušenj do te mere, da res več »ne veš«, da so se zgodile. Pogosto zelo pogost obrambni mehanizem od travmatičnih izkušnjah iz otroštva, ki dobesedno pomaga preživeti.

DISTORCIJA– preoblikovanje zunanje realnosti tako, da ustreza notranji. Čeprav se lahko v blažji obliki vsak dan (splošen beg od realnosti) je v hujši obliki lahko tudi resna psihiatrična »bolezen« (primer npr. oboževalke nekega pevca, ki verjame, da poje njej in je edina zanj).

FANTAZIJA– tendenca, da se nekdo umakne iz realnosti (pogosto v konfliktih) tako, da pobegne v svet fantazij. Tudi svet duhovnosti (spiritual bypass).

PROJEKCIJA– je proces, kjer svoje nezavedne negativne tendence, s katerimi se težko soočamo, projeciramo na druge ter jih tako vidimo pri njih. S tem poskušamo zmanjševati notranjo napetost, ki se ustvarja zaradi konflikta med idejo, kakšni bi morali biti in tem, kar nekje v sebi vseeno nosimo.

PASIVNA AGRESIJA– agresija, ki je izražena posredno (ne direktno), preko ovinkarjenja, sarkazma itd. (primer stavka: “Posoda se ne bo sama pomila!”).

DRAMATIZIRANJE– zelo doživeto izražanje, ki je od realnosti ločeno za veliko pretiravanja, napihovanja.

IDEALIZIRANJE– nezavedna odločitev, da drugega vidimo kot bolj popolnega kot je. S tem, ga ne vidimo realno in se izognemo bolečini, ki bi morda ob tem nastala. Pogosto nam pomaga tudi ohranjati svojo negativno samopodobo (torej idealiziramo druge, da lahko tlačimo sebe in ostajamo v žrtvi npr.)

INTELEKTUALIZACIJA– izogibanje soočanja z negativnostmi (pogosto neprijetnimi čustvi) tako, da damo pozornost na intelekt (razmišljanje, analiziranje, primerjanje, razpredanje…). S tem ohranjamo hladnost in kontrolo v sebi in svojem življenju. (Primer, nekomu izpoveš čustva in začne govoriti o tem, kako je biti čustven stresno za telo in kateri hormoni se ob tem sprožajo).

ALTRUIZEM– dejanja pomoči drugim (ko te zanje navadno niti ne prosijo), ki ti pomagajo ohranjati pozitivno podobo o sebi kot o dobrem človeku in služijo begu pred soočanjem s celotnim jazom oz. s pristnimi občutki, ki morda ne bi bili družbeno sprejemljivi.

HUMOR– namesto pristnega izražanja uporabljati šale za preusmerjanje pozornosti stran od svojih čustev ali nasploh realnosti pogovora/stika kot takega.

POTLAČEVANJE– potiskanje v nezavedno ali odlašanje na pozneje stvari in vsebin, ki so nam v določenem trenutku zahtevne /prezahtevne, tako da jih potlačimo in se začasno »pozabimo«.

KATASTROFIRANJE– »prenapihovanje« zgodbe v katastrofo, ko se zgodi nekaj manjšega ali pa še sploh nič. Čustveno nabito pretiravanje, ki ga poganja močan strah (pogosto panika) in oseba želi predvidevati kar najhujše možno, da bi bila lahko pripravljena na vse.

POSPLOŠEVANJE– predvidevanje, da je zaradi ene lastnosti ali pa izkušnje, vse slabo oz. da ima oseba, ki ima neke lastnosti, zaradi tega tudi še vse podobne. Metanje v isti koš, da bi dosegli čim hitrejšo jasnost, ki nas pa vodi stran od tega, da bi se zares odprli na realnost, ki je morda drugačna od naših pogledov ter se soočili z vsem, kar pride na plano pri nas ven ob tem (primer- če nehaš verjeti, da so vsi moški/ženske enake, se potrebuješ odpreti na osebo v celoti in na svoje negotovosti od njej/njem) .

FILTRIRANJE– selektivno izbiranje »resnice«, zanašanje samo na ene dele v njej, navadno negativne, lahko pa tudi pozitivne (primer:  nekdo nam veliko pomaga, potem nam enkrat ne more, pa se v umu vklopi, pa saj ga nikoli prav zares ni).

PERSONALIZIRANJE– občutek, da se stvari dogajajo zaradi nas, obtoževanje sebe, ko se stvari ne izidejo po predvidevanjih, domišljanje, da smo mi krivi (primer: nekdo utihne, ko pride v tvojo bližino, čeprav je prej govoril in se vklopi v umu, da nas ne mara).

BRANJE MISLI– ideja, da vemo, kaj drugi mislijo, ki pogosto sloni na drugih obrambnih mehanizmih (ne na intuiciji). Ideje, ki jih »vemo« pogosto samo slonijo na posploševanju, fantaziranju, projekciji, zanikanju in jih poskušamo drugemu predstaviti kot realnost z namenom, da bi s tem ubežali svoji realnosti. (primer, ko nekdo drug, brez da karkoli vprašate, začne govoriti kakšne težave da imate).

ETIKETIRANJE– dajanje oznak sebi in drugim v obliki sodb o tem kakšni smo/so. (primer: če se nek dan težko motiviramo, se označimo za lene).  Je oblika posploševanja, ki realnost tako kot je hitro spravi v znane okvire preko naših sodb. S tem lahko sproščamo nakopičeno frustracijo v ozadju in obenem držimo distanco, če verjamemo, da so drugi slabi ter obenem ohranjamo “znano realnost”, ki jo seveda popišemo s svojimi idejami, namesto, da bi se zares odprli na nekaj novega.

DISKVALIFIKACIJA POZITIVNEGA– da odrivamo pozitivno, lepo iz življenja, ker gre v nasprotju z našo podobo o sebi ali svetu. Si ne dovolimo sprejeti komplimentov ali videti dobrega v določeni situaciji. (primer, ko nekdo pohvali našo obleko, pa povemo, kako je bila poceni, ali pa da je že stara itd.).

 

Bolj kot prepoznavamo svoje obrambne mehanizme, več zavedanja imamo in lažje jih presegamo s tem počasi manj vplivajo na nas in naše odnose ter lažje jačamo stik s sabo na nivoju srca- občutkov, vrednot, kvalitet, Zavesti.

Obrambni mehanizmi porabljajo veliko življenjske energije, da vsak na svoj način ustvarja znano in obenem “drži dol” vse, kar smo pod nje pospravili. Njihovo preseganje osvobaja, vendar je pomembno, da se dogaja v našem ritmu in da se obenem učimo bolj konstruktivnih načinov soočanja s sabo, svojimi občutki, odnosi z drugimi.

 

(članek je del vsebine priročnika programa Zaživi Sebe).