Če ne bi obstajal nihče zunaj mene, kdo sem potem jaz?
Dokler se človek definira skozi primerjanje, skozi polarnost, skozi vrednotenje, skozi poglede drugih, skozi dejanja, ki jih usmerja v druge (pomoč drugim npr.).
Dokler se naslanja na te indentifikacije, je njegovo zavedanje pogojeno in zelo omejeno. Njegovo doživljanje sebe niha glede na to, kar prihaja od zunaj.
Ko zares stojiš sam/a s sabo, pa je tvoja vrednost neodvisna, brez potrebe po tem, da bi jo lepil/a na karkoli ali kogarkoli. Brez potrebe, da bi jo “pumpal” s pozornostjo.
Če ne bi obstajal nihče zunaj, kdo sem potem jaz? (se je fajn vprašati vsake toliko).