Bližina, naša najgloblja potreba in naš največji strah?
Kot živa bitja hrepenimo po bližini, stiku, povezanosti, ker so to ene naših primarnih potreb.
Ko smo kot otroci morda spoznali, da ta bližina na varna, se je ob tem ustvaril velik notranji konflikt med tem, da po bližini hrepenimo, a se je istočasno bojimo.
Um razvije veliko obramb, da bi nas pred tako »grožnjo« potem zaščiti, tudi prepričanja, da nismo v redu, nismo vredni bližine, občutek grandioznosti, da nas morda drugi niso vredni, vlogo žrtve, v katero lahko gremo in še kaj…vse samo, da ne ostanemo prisotni in zares v stiku. Ker je lažje zbežati v bolečino, kot ostati v tem, da smo v redu, saj to zajema drugačne korake kot umik.
Ko enkrat to spoznaš vsaj zares veš, da nisi sam/a (ali z ljudmi, a na distanci) zato, ker bi bilo s tabo zares kaj narobe…da je samost lahko ena izmed strategij zagotavljanja varnosti. Da samo skušaš ščititi tisto, kar je najbolj dragoceno.