Za preseganje travme ne bo dovolj branje knjig ali pogovori s prijatelji
Četudi se proces predelovanja travme dogaja v vsakdanjem življenju, je samo to premalo za resnično soočanje s koreninami travme.
Razvoja in kompleksna travma imata lahko tako globoko potlačene vsebine, da še v procesu psihoterapije traja, preden se resnično začnejo kazati.
Običajno potrebuje oseba že zgraditi del osebnosti v »plus« (vsaj malo notranje varnosti in strukture, vsaj malo zaupanja v proces itd.), da s tem pridobi potrebno kapaciteto, da se sploh začne odpirati na vse tiste resnično zahtevne občutke v ozadju.
Travma ima več nivojev in travme so različne. V trenutni »modernosti« govora o njej se iz mojega vidika vse preveč posplošuje.
Vsako soočanje z občutkov še ni nujno predelovanje travme. Vsako preseganje vzorca tudi ne.
Iz kompleksne travme ostane toliko nerazrešenih občutkov, vzorcev in zelo subtilnih prilagoditev psihe na preživetje skozi strategije, ki so vpete v življenje osebe do te mere, da postanejo njena identiteta. Oseba jih vzame za svoje in živi iz njih brez, da bi se sploh zavedala, da so kakorkoli škodljive za njeno dobrobit in polno življenje.
Šele z jačanjem zavedanja se odstira kaj vse so resnične posledice travme. Brez strukturirane pomoči je iz moje izkušnje zelo težko resnično preseči travmo.
Seveda pa je vsako delo na sebi v pomoč in sestavlja celoto predelovanja na dolgi rok.
Pomembno se mi zdi samo zavedanje, da je to daljši in zahtevnejši proces in da je vsaka »lastovka« dobrodošla, da pa verjetno še ne pomeni pomladi.