Jasna komunikacija

Komunikacija je veščina, za katero bi bilo idealno, da bi se je naučili že kot otroci, pa se je povečini nismo.

Kot terapevtka pogosto slišim, da je vzrok marsikateri težavi ravno to, da se ljudje ne znamo pogovarjati, izražati svojih želja, da morda niti sami ne znamo več razvozlati, kaj točno bi radi in kaj nas v nekem odnosu sploh moti. Da ne sprejemamo sebe (se neprestano obtožujemo), se ne znamo več imeti radi in ne vemo, kaj početi s svojimi čustvi, ko se ta vzbudijo. Komunikacija je veščina, za katero bi bilo idealno, da bi se je naučili že kot otroci, pa se je povečini nismo.

JASNA komunikacija je pristna, globlja in izhaja iz lastne jasnosti; jasnosti, ki presega nivo uma in dosega srce.
Jasna komunikacija ni samo govorjenje in poslušanje, je predvsem učenje stika s sabo, sprejemanje sebe, razumevanje sebe in šele nato pristno izražanje in stik z drugimi. Šele taka komunikacija lahko odnose poglablja in gradi.

 

Izhaja iz pristopa Nenasilne komunikacije, ki je kot tehnika prisotna po celotnem svetu kot način komunikacije kateremu rečemo tudi Jezik Življenja. Pomaga nam, da se povežemo z življenjem v sebi ter prepoznamo življenje v drugih, onstran besed, ki jih govorijo in so morda razdiralne. Naša vsakdanja komunikacija namreč zajema veliko razdiralnega, vendar smo ga ponotranjili do te mere, da se pogosto niti ne zavedamo, kaj sami vnašamo v stik- le čudimo se, zakaj nas drugi ne sliši in razume. (link do članka kaj vse je razdiralni jezik)

Avtor pristopa je Marshall Rosenberg, ki je v svojem življenju pomagal reševati konflikte po tem pristopu  celo na vojnih žariščih po svetu. Predvsem pa je s to komunikacijo marsikomu pomagal spremeniti življenje- tudi meni.

 

 

V pristopu se učimo:

  • kako prepoznavati svoje občutke in potrebe, ki jih napajajo in s tem jačati zavedanje sebe v vsakdanjih situacijah.
  • kako upravljati s svojimi čustvi na konstruktiven način (brez potiskanja v nezavedno, a z odgovornostjo zase).
  • kako se spoznati in sprejeti, presegati negativne ideje o sebi.
  • kako se pomiriti in poiskati jasnost v sebi preden sploh odpremo usta.
  • kako se povezati z vsem kar iščemo zunaj sebe, v sebi in iz sebe.
  • kako v komunikacijo najprej dajati to, po čemer hrepenimo in ne čakati na to, da se bo nekaj spremenilo samo od sebe.
  • kako drugim povedati kaj si želimo, kaj nas moti, kaj cenimo, reči ne na način, ki povezuje in empatičen tako do sebe kot drugega, predvsem pa pristen iz srca.
  • kako reagirati na zavedajoč način, ko nas drugi žalijo.
  • kako slišati druge prav zares in jim pomagati, da pridejo iz svojih frustracij v globlji stik.
  • kako biti zares empatičen (v podporo, a brez zlivanja s čustvovanjem drugih).
  • kako preseči konflikte in poglobiti stik z dragimi osebami po tem, ko sva se oba zares izrazila in bila tudi zares slišana.
  • kako biti živ/a in pristen/a v stiku z drugimi, odprtega srca (komunikacija ni robotsko učenje besed, je izražanje sebe).
  • in še veliko dodatnih učenj, ki se zgodijo spontano preko našega skupnega stika. 🙂

 

  • Pri čem ti veščina lahko najbolj doprinese:
    • pri tem da, boš spoznal/a sebe, se začel/a učiti sprejemanja in ljubezni do sebe ter okrepil/a  samopodobo,
    • dosegal/a razumevanje in spoštovanje namesto ponavljajočih bolečin v stiku z drugimi,
    • presegel/a odtujenost (hladnost) v odnosih,
    • presegel/a začarane kroge ponavljajočih konfliktov in iskanj krivca (ter igre »kdo bo imel prav«),
    • razrešil/a nekonstruktivne komunikacijske načine, katere si prinesel/a že iz otroštva (od primarne družine),
    • bolj spoznal svoje potenciale ter ojačal samozavest,
    • povečal iskrenost, pristnost, strpnost, empatijo,
    • zmanjšal konflikte, bolečino, jezo, žalost, nerazumevanje (skratka razvil čustveno inteligenco in komunikacijske kompetence),
    • lažje slišal/a in razumel/a druge ter gradil/a na enakovrednosti in spoštovanju v odnosih.
  • Kdaj sem bila sama do sedaj v življenju najbolj hvaležna, da poznam te veščino:
    • Ko je bila hčerka stara 2,5 leta in je v neki situaciji izražala veliko bolečine in frustracije (kričala, jokala) in sem uspela biti ob njej z empatijo in sočutjem, ji dala prostor, da je izrazila čustva in ji ponuditi objem, ko je sama prišla vanj. To je poglobilo najin stik.
    • Ko je bila stara 8 let in ko v pogovoru z začetka ni bilo razumevanj, je zaloputnila vrata sobe in se zaprla vanjo. Sama pa sem ostala popolnoma mirna v sebi ter v stiku sama s sabo ter samo povedala, da če me potrebuje, sem zunaj. Ko je prišla, sem uspela skozi njene besede prepoznati, kaj ji je bilo prav zares pomembno v dani situaciji in zatem, kaj je pomembno meni ter sva skupaj našli rešitev, ki je ustrezala obema. Še vedno čutim toplino objema, ki je temu sledil …
    • Ko se mi sedaj kot najstnica izrazi in jo uspem slišati onstran mojih idej, kaj je prav in kaj narobe. Ko sem lahko ob njej in jo samo poslušam, brez pridig in zaupam v potencial v njej. Ko izrazi vse, kar jo je težilo, pride do rešitve velikokrat sama. S tem ji pomagam, da se uči konstruktivno reševati svoje težave in “hendlati” svoja čustva ter jačam odnos z njo, namesto, da bi ga rušila preko postavljanja v nadmoč. Odgovornost in avtoriteta nista nadmoč. Ko reče: “mama, ti me res razumeš”, mi to ogreje srce in da potrditev vredno vsega truda. 🙂
    • Ko sem namesto obrambe v odnosu s prijateljem začela čutiti, da v bistvu sploh ne govori o meni, da so njegove besede samo njegovi občutki in potrebe in sem ga lahko začela videti kot človeka (enakovredno). Tak odnos do ljudi se je kasneje prenesel na večino. Mi še kdo kdaj pritisne na kaj, seveda ;), vendar je tega vedno manj.
    • Vsakič, ko me preplavijo čustva in se znam v njih objeti in priti globlje v srce, kjer je neprestano vse v redu ter si tako nameniti samo-empatijo ter s tem prevzeti odgovornost sama zase in v odnose prinašati sebe, namesto nekaj hoteti od drugih (od zunaj).
    • Vsakič, ko namesto obtoževanja izberem sebe in stik s svojo potrebo.
    • Vsakič, ko lahko odprem srce, četudi brez besed in so-čutim z osebo, sem zares z njo/njim brez vrtenja svojih filmov v glavi.
    • A še vedno kdaj rečem ali naredim kaj, kar mi je žal? Da. A sem še vedno kdaj razdiralna, kljub dobrim namenom? Da. Vendar se trudim ohranjati zavedanje in take situacije izkoristiti za dodatno učenje, se opravičiti, izraziti iz svoje ranljivosti in ob tem odnose vseeno krepiti.
  • Zakaj rada učim veščino jasne komunikacije:
    • ker je meni osebno pomagala spremeniti življenje. Ne znam si predstavljati, kako bi živela brez teh znanj v odnosih z bližnjimi in predvsem v odnosu s sabo vsak dan.
    • ker verjamem, da bi bil svet precej drugačen, če bi večina ljudi znala komunicirati in videti sebe in sočloveka na tak način. Ker si želim širiti Jezik življenja in s tem doprinašati družbi.
    • ker mi je res toplo in lepo pri srcu vsakič, ko od udeležencev dobim povratne informacije, da deluje in ko vidim na lastne oči, kako se spreminjajo (pri tistih, ki pridejo večkrat).

 

Jasna komunikacija poglablja, vzpostavlja in celo rešuje:
partnerske odnose, starševstvo (sočutna vzgoja, ki upošteva tako starša kot otroka), odnose s starši in brati/sestrami, prijateljstva, odnose s sosedi in vsemi, s katerimi  »potrebujemo« shajati, s sodelavci in tudi delodajalci in celo s popolnimi neznanci.

 

Verjamem, da lahko ta znanja tako kot pomagajo meni v vsakdanjem življenju, pomagajo tudi tebi, če si le pripravljen/a začeti delati. Ker kot vsaka stvar, tudi to ni čudež, temveč veščina.

Včasih mi kdo na delavnici reče: “ah tebi to tako gre, lahka tebi.” Vendar tudi sama sem morala vse našteto naučiti, začela iz popolne ničle. Brez stika s sabo in sploh vedenja, kako se zares počutim. Kaj šele vse drugo.  Zato vem kako je, ko gredo drugi s »svojim prav« nad tvojega (ti pa sploh ne veš, kaj prav zares misliš/čutiš takrat, prisotne je le veliko zmede), ko se velikokrat »ugrizneš« v jezik za navidezni »ljubi mir«, ko končno nekaj izraziš in imaš občutek, da te ljudje ne razumejo, ne slišijo, da ni spoštovanja. Ko si želiš, da bi res lahko slišal drugega, ga sprejel takega kot je, pa preprosto ne gre, ker je preveč nakopičene frustracije iz celotne »vajine zgodovine« in vse kar švigajo so več ali manj strele (obsodbe, nalepke, pričakovanja, stare nerazrešene bolečine itd.)
Kot je potrebno redno telovaditi za vzdrževanje kondicije, tako je potrebno tudi vlagati nekaj fokusa in truda v osvajanje veščine komunikacije, dokler ne postane vaš način funkcioniranja.

Pri tem zelo pomagata vprašanji:

“Kaj si prav zares želim v življenju?

Kaj je vredno moje energije/časa?”

 

V kolikor je tukaj odgovor v smeri – jaz in moja izpolnjenost v življenju, odnosi z meni dragimi osebami, vzgoja otroka, napredek nasploh, notranji mir in svoboda … dobrodošel/a. 🙂

Udeleženci o tečajih

TCT® terapije, Manca

Na terapiji sem raziskovala strah pred izgubo bližnjih, ki me je vedno bolj hromil. Babica je imela raka v zadnjem stadiju in v njeni bližini mi je bilo zelo težko, saj so mi ves čas na oči silile solze, ker sem se zavedala, da jo bom izgubila. Z Anitino pomočjo sem odkrila vzorce, ki so povzročali strah pred izgubo in po terapiji sem se lahko normalno pogovarjala z babico in spet uživala v stikih z njo. Večno bom hvaležna, da mi je to uspelo, zlasti zato ker je nekaj mesecev zatem umrla in vem, da bi mi bilo žal, če ne bi izkoristila časa, ko je bila še med nami.

Delavnica Jasne komunikacije, Sandra

Delim z vami utrinek od včeraj, mi je takoj po delavnici prišel na pot izziv :-). Šef začne kot ponavadi z ustrahovanjem, krivdo … uf. Ampak ni vedel, da sem bila ta vikend pri Aniti na NVC ha ha :-). Lepo v miru sem ga poslušala, se opazovala (nisem našla nobenega strahu ali travme v sebi, le odločnost, da si ne dovolim takega odnosa, da si zaslužim spoštovanje) … predpostavila, da ima potrebo po slišanosti, stiku … in mu prišla nasproti, brez strahu, brez frustracij – vau. Parkrat me je poskušal vreči iz tira, a sem uspela ostati v stiku in mirno ponavljati stvari, ki so mi pomembne … in sva po tem res groznem začetku končala brez vpitja, brez konflikta … kar vzelo mu je veter iz jader, bi rekli jadralci. Totalni preboj, res iskrena hvala za vse znanje, izkušnje, brainstorming in podporo cele skupine iz vikenda, brez vas mi to ne bi uspelo…