“Zakaj me najbolj prizadenejo ravno tisti, ki jih imam najraje?”

Nedavno sem na delavnici Jasne komunikacije dobila vprašanje: »Zakaj me najbolj prizadenejo ravno ti, ki jih imam najraje?«

Na kratko: zato, ker smo do bližnjih najbolj odprti, ker z njimi preživimo največ časa in tako na dolgi rok padajo obrambe, maske , vloge pa tudi ker polagamo v te odnose največ pričakovanj, želja, hrepenenj. Če si želite več od odgovora, pa vabljeni k branju naprej. 🙂

 

 

Ko se odpremo na nekoga, ki nam je blizu, se obenem odprejo tudi naše stare bolečine in hrepenenja, katerih nismo uspeli zadovoljiti skozi otroštvo: zelo pogosto so to, da bi bili videni, razumljeni, prepoznani, spoštovani, sprejeti taki kot smo, itd.. Iz otroštva marsikdo pride z veliko PRAZNO VREČO in VELIKIMI (pogosto nezavednimi) PRIČAKOVANJI, da mu bo to vrečo napolnil partnerski odnos ter istočasno s slabimi strategijami, kako iskren, pristen, povezan, izpolnjujoč  odnos sploh izgleda.

 

 

Iz svoje prakse (osebne in strokovne) opažam, da bolj kot je oseba ranjena v sebi, več ljubezni in podpore si želi.

V stalni želji po tem, da bi jo končno nekdo razumel, odpira stare rane, da bi bile »pozdravljene«, a zaradi slabih strategij pričakovanj nečesa od zunaj, te rane samo na novo in novo krvavijo. Ker nima fokusa nase, temveč na drugega, tudi bolečine projecira tja v smislu: »ti si me prizadel, ti mi povzročaš bolečine, ti si kriv za moje stanje, ti me ne razumeš itd., kar samo poglablja konflikte in priliva ogenj na vzorce, da so »res vsi moški/ženske isti, da zanj/o res ni mogoče imeti ljubezni, da so izpolnjujoči odnosi nemogoči«..

Obenem pa dela taka oseba veliko napako in sicer to, da ne obrne kdaj pogleda tudi NAZAJ K SEBI in se vpraša: Odkod prihajajo moje reakcije? Bi vsi ljudje na svetu enako reagirali na te situacije? Ker to bi bil dokaz, da nam drugi povzročajo karkoli, a ni tako? Če bi nekdo nekaj rekel in bi vsak izmed nas reagiral povsem enako, bi bil to dokaz, da drugi povzroča moje občutke, ker pa bi seveda vsak reagiral drugače, to potrjuje drugo resnico in sicer to: DA DRUGI SAMO PRITISKAJO NA TISTE GUMBE, KI SO V NAS ŽE AKTIVNI. Dokler odgovornost zanje porivamo na druge, s tem izgubljamo lastno moč in energijo, da bi jih lahko razrešili in transformirali ter se vedno znova ujamemo v SVOJE zanke bolečin in vzorcev.

Drugi so iz mojega vidika samo pomočniki na poti do tega, da ozavestimo in prepoznamo svoje notranje omejitve in s tem, ko se vedejo na določen način, samo kažejo kaj sami dopuščamo in koliko se imamo radi.

 

Prevzemanje odgovornosti zase je navidez tako enostavno.

Ljudje pod to pogosto razumejo to, da služijo svoj denar in skrbijo za zdravje /telo, toda ko se dotaknemo medsebojnih vsakdanjih odnosov je prevzemanje odgovornosti zase nekaj veliko globljega.
Prevzemanje odgovornosti zase na čustveno mentalni ravni med drugim pomeni, da nehamo investirati energijo v iskanje krivca za svoje bolečine in svoja čustva ter odzive sprejmemo kot nekaj, kar prihaja iz nas. Nekaj kar je odraz naših potlačenih čustev, naših nezadovoljenih potreb in pričakovanj, da jih bodo zadovoljili drugi, ob tem, ko še sami ne vemo točno kako.

 

 

Vsega tega ne pišem iz prebranih knjig, pišem iz lastnih izkušenj nečesa, kar sem počela leta in leta

– svoje bolečine projecirala na tiste, ki so mi bili dragi (sploh do moškega, ki mi je bil blizu).

Dokler nisem enkrat dojela, kaj počnem- usmerjam bolečino vanj, ker se je sama bojim, ker dvomim v svoj potencial za preseganje, ker mi je bilo lažje videti njega kot tistega »ta slabega«, kot spustiti vlogo žrtve in začeti sama vlagati v sprejemanje, spoštovanje, enakovrednost, po kateri sem tako hrepenela ter prinašati to v odnos namesto pričakovati, da bo prišlo od zunaj. In dokler nisem predelala svojih bolečin, so te kot skale stale na poti do ljubezni, najprej te MOJE ljubezni, navnoter, v mojem srcu. In spoznala sem, da te iste skale bolečin ovirajo tudi to, da bi lahko zaznala/sprejela ljubezen od njega (oz. drugih meni dragih ljudi).

Manj ranjena kot doživljam, da sem, manj vidim, da bi bilo z njim kadarkoli karkoli narobe. Je samo človek- kot jaz. Ni popoln, vendar tak kot je, je čisto ok – kot jaz. Ima svoje procese rasti, enako kot jih imam jaz… Lahko se najdeva ali pač ne, vendar z nobenim ni nič narobe zaradi tega.

Na moje veliko presenečenje sem za vse to potrebovala usmeriti fokus in energijo VASE, ne v odnos, kar sem počela prej.

Biti najprej sama s sabo v redu, da lahko kot take vidim druge, namesto krpati odnosa in se ob tem v bistvu ukvarjati z drugimi (ter izgubljati energijo za boj z mlini na veter).

In če je uspelo meni, lahko vsakemu, ki se le odloči ODRASTI in je pripravljen/a v to vlagati energijo, trud in čas, saj je delo na sebi, učenje stika s sabo in drugimi, prevzemanje odgovornost zase, najprej DELO, dokler ne postane nova realnost. Zame sicer vredna vsakega vložka, saj me drugi sedaj več »ne morejo« prizadeti. Lahko me kaj boli, vendar se zavedam, da je to le MOJA bolečina, ki je odraz MOJIH nezadovoljnih hrepenenj, katere znam zadovoljiti tudi sama, kar mi doprinaša k vrednosti, svobodi, moči in neodvisnosti- kvalitetam mojega srca, katere so mi tako pomembne in katere sedaj doživljam v sebi. Kljub vsemu je lažje zgraditi bazo v sebi kot ostati “večni iskalec”. 🙂

 

Preberi več

KAKO ŽIVETI BOLJ IZ SEBE – tudi v času karantene

 

Obdobje v katerem se nahajamo nam pritiska tja, kjer smo morda trenutno najbolj šibki. Vsak izmed nas se tako sooča s svojimi izzivi, ki na dolgi rok gotovo prinašajo rast, trenutno pa pogosto veliko frustracije, izgubljenosti, soočanja z neznanim, strah pred prihodnostjo.

 

Vse kar se dogaja zunaj nas so seveda vplivi, vendar pritiskajo na naše notranje tipke. Strah ne pride od zunaj, temveč od znotraj, neprijetna čustva se porajajo takrat, kadar so naše globlje potrebe nezadovoljene in trenutno zunanja situacija pritiska na res osnovne, kot so potreba po varnosti, svobodi, bližini in pripadnosti, harmoniji, redu, … Bolj kot se izgubimo v masah zunanjega sveta, bolj izgubimo stik s sabo na noter in več je negotovosti in strahu.

 

Občutek imam, kot da ljudje čakajo rešitev od zunaj, nove ukrepe, ki bodo prinesli mir, red in varnost in so vedno znova razočarani v teh tednih, ko vsega tega od zunaj kar ni in ni. Iz mojih izkušenj se pa sedaj samo bolj jasno kaže realnost, ki je prej uspela biti zakrita z iluzijo, da se svet dogaja zunaj nas, kar se ne. Zunanje stvari ne morejo direktno dati tistega, kar lahko živimo le od znotraj ven. Vse kar se dogaja zunaj je seveda vpliv, vendar ne dokončen. Več moči kot damo zunanjosti, manj je imamo navnoter. Če torej varnosti in miru ne uspemo najti v sebi, smo zelo vezani na zunanji svet, ki nam enkrat k temu doprinaša (in takrat zmotno mislimo, da nam to daje), drugič pa ne. Varnost in mir pa v bistvu vedno prideta od znotraj ven…zakaj se ju ne bi naučili torej najti in se z njima povezati tudi takrat, ko gre svet na zunaj nas v nasprotno smer?

 

Steber, ki ga zgradim v sebi je tisto, na kar se lahko vedno naslonim, ob tem neprestano spreminjajočem zunanjem svetu. Ta steber se gradi z fokusom in vztrajnostjo, z zavedanjem in pozornostjo, z delom na sebi na vzrokih in preseganjem svojih notranjih omejitev in zahteva več kot teh 5 korakov, katere v nadaljevanju navajam, vendar upam, da bodo dovolj vsaj za obrat fokusa od zunaj na noter in s tem lažje soočanje z izzivi, v katerih se nahajamo.

 

1. Obrni se vase.

Poišči tisti delček, ki ima hrbtenico, ki ve kdo je, kaj misli in čuti, ki ve, da ima pravico do svoje resnice in da ni ta nič manj vredna od vsake ostale in zaupaj vanjo. Nihče ne more vedeti kaj je prav zate, kaj moraš misliti ali čutiti. Četudi lahko trenutno rečejo kaj smeš ali ne smeš delati, je moč v tebi. Moč imeti svoje poglede in svojo resnico. Večkrat se samo zavej tega prostora v sebi in dihaj z njim. S tem ga krepiš.

 

2. Strah.

Če te preplavi strah, se spomni, da je samo čustvo, ki se zgodi, ker takrat ni več pristana v srcu. Najdi ta pristan. Če ne gre na noter, si pomagaj z vizualizacijo v kateri poiščeš prostor v stanovanju, kamor si predstavljaš, da pride varnost (si jo čimbolj živo predstavljaš) in se usedeš tja, v njen objem ter pustiš, da te preplavi njena energija in tako zaživi v tebi. Vedno imamo oboje v sebi- in »plus« in »minus«, od nas je odvisno kaj hranimo. Kar hranimo s svojo pozornostjo, tisto seveda raste. Pripravljam pa tudi on-line tečaj Premagaj svoj strah, ki te skozi to tehniko pelje v več korakih in pomaga preseči tudi vzroke za strah. Upam, da ugleda luč kmalu.

 

3. Stiki z bližnjimi.

Če ti več stikov z bližnjimi te dni kdaj predstavlja izziv, si ne nabijaj krivde (v smislu, da kako pa moraš tako čutiti, saj imaš svoje otroke in partneja/ko rad/a) , saj tu ne gre za ljubezen do njih, temveč ljubezen do sebe katero si zanemaril/a, da je sploh prišlo do frustracije v tebi. Namesto, da daješ fokus nanje in na to kar počnejo, ga raje obrni nazaj vase in se vprašaj, »kako se jaz ob tem počutiš?« in »kaj potrebujem, po čem hrepenim?« ter kaj lahko narediš, da tudi v dani situaciji poskrbiš za ljubezen do sebe (svoje meje, svoj prostor, svoj čas, svoj počitek), zato da bo polna kupica ljubezni do sebe, segla čez rob, še do njih.

V odnosih pogosto izgubljamo energijo z iskanjem »kdo je kriv, kdo bi moral kaj početi drugače, kdo je zmagal in kdo izgubil v zadnjem prepiru«- s takim delovanjem pa v bistvu izgubljata obe strani, saj ne gradita stika in razumevanja, temveč razdor. Komunikacija se začne najprej s komunikacijo s sabo, zato usmeri fokus vase preden, kaj izrečeš in najprej poglej, kaj se dogaja tam.

 

4. Daj fokus na tisto kar te dni lahko počneš, ne na to, kar ne moreš.

Pravila vzpostavljena od zunaj kaj hitro začenjajo pritiskati na našo potrebo po svobodi in v kolikor je ta ogrožena, pogosto raste jeza ali obratno, nemoč. Raje, kot da »žaluješ« za vsem kar trenutno ne moreš početi, usmeri pozornost v vse, kar lahko, pa morda nikoli ni bilo časa za to. Kaj vse napaja tvoje srce, kaj ga dela živo? Kaj mu daje energijo? To je tisto, za kar imaš sedaj čas, vabim te, da ga izkoristiš. Morda ob tem spoznaš, da lahko tudi po karanteni obdržiš marsikaj od tega in tako življenje dvigneš na drugo kvaliteto.

 

5. Ne pozabi skrbeti zase in svojo dobrobit/notranji mir/zdravje.

Imunski sistem se krepi na različne načine, ne samo s pomarančami in prehranskimi dodatki. Krepi ga vadba,  krepijo ga občutki izpolnjenosti in zadovoljstva s sabo. Bolj kot so naše potrebe zadovoljne (ja tudi tiste, ne-fizične), bolj se počutimo celostni in živi. Čakati, da nam jih bo izpolnjevalo okolje je mimo, čas je, da se jih naučimo prepoznavati in čimbolj zadovoljevati sami- od znotraj, navzven. Tudi v karanteni, ne pozabi Živeti (se imeti fajn, uživati, biti samo prisoten/a z vsem kar je). Tega nam nihče ne more prepovedati (razen, če si sami).

 

Članek je nastal na pobudo moje učiteljice vadbe Erike Kobal (vodenevadbe.si).

Preberi več

15 LASTNOSTI ČUSTVENO ZRELIH OSEB

Čustvena zrelost je proces, ki se odvija že od našega rojstva. Čeprav literatura (Razvojna Psihologija, Marjanovič Umek, 2009) navaja, da lahko posameznik doseže čustveno zrelost že v obdobju adolescence, je takih zelo malo. (več …)

Preberi več