Blog / Podcast

TRAVME- tihe spremljevalke življenja

Četudi se negativna izkušnja ne dogaja na fizični ravni (npr. nasilje, zloraba, poškodbe) je fizično telo vedno zelo močno stimulirano, saj se zaradi ogrožajoče situacije začne pripravljati na boj, beg ali zamrznitev, ko preceni , da niti boj niti beg nista mogoča.  Ob tem se sproža veliko hormonov, fizičnih odzivov telesa in čustvenih doživljanj, ki lahko nihajo od strahu, globokega sramu, občutka izgube kontrole in nemoči do groze ali panike.

Doživljanje je za posameznika preplavljajoče in ga ne zmore integrirati v svoj sistem. Tudi po tem, ko izkušnja mine, ostane veliko nepovezanih vtisov, ki za osebnost še vedno predstavljajo grožnjo, saj mogoče rušijo identiteto, integriteto, vrednostni sistem človeka, splošno varnost, zaupanje v bližnje (če je bila v travmi kot povzročitelj udeležena bližnja oseba) ali celo vse našteto, zato oseba to z obrambnimi mehanizmi potisne v nezavedno, da lahko živi naprej. Odtod tudi vzrok, zakaj se večina ljudi travm ne spominja ali imajo ohranjene samo delčke spominov.

Vplivi travmatičnih izkušenj

Kaj vse je lahko travma za določenega človeka je subjektivno (npr. napadi živali, prometne nesreče, smrt ali nepričakovana izguba ljubljene osebe, nasilje v vseh oblikah, izkušnje naravnih katastrof, čustveno zanemarjanje, soočanje s hudo boleznijo, vse vrste zlorab itd.). Koliko posledic bo travma pustila je odvisno tudi od tega ali se je dogajala večkrat ali gre za enkraten dogodek, kot tudi tega, koliko je bila oseba takrat mentalno čustveno zrela. Najhujše posledice imajo ponavadi travme, ki se nam zgodijo v otroštvu, saj otroška senzibilnost, neizkušenost in slabša kognitivna opremljenost hitro privedejo do nesposobnosti soočanja s situacijo, prav tako pa se na žalost ravno nad otroci največkrat dogaja največ nad-moči in zlorab, ker so šibkejši, pogosto nemočni. Izkušnja travme je seveda mogoča tudi v odrasli dobi, četudi je oseba imela prej harmonično otroštvo (zelo znani so npr. primeri iz koncentracijskih taborišč).

Čeprav naši obrambni mehanizmi izkušnjo travme potisnejo v nezavedno, to še ne pomeni, da je zares minila, prej nasprotno- ravno zaradi tega je še kako prisotna; kot globoka rana, bolečina, zanikan del sebe, ki išče svojo pot na plan preko flash backov (delčkov vračanja spomina, nekontroliranih odzivov telesa) ali preko ponavljanja izkušenj, ki so v neki manjši meri podobni travmi. Ker je travma intenzivna izkušnja, ki zajame vse dele doživljanja,  pušča posledice tako na psihičnem, mentalnem, čustvenem, telesnem in socialnem področju. Tako ima oseba lahko težave z doživljanjem določenih čustev (čustvena otopelost), z uravnavanjem  čustvenih odzivov (agresijo, razdražljivost, napadi panike), s samo-destruktivnostjo (ki se lahko kaže na različne načine, tudi kot deloholizem), težave pri zaupanju in vzpostavljanju zdravih medsebojnih odnosov, večjo nagnjenost k odvisnostim, sovražnost do sebe in svojega telesa (začarani krogi poskusa vzpostavitve »kontrole« preko anoreksije, bulimije, prekomerne telesne teže itd.), anksioznost, pogosta zmedenost (izguba stika s sabo), nizko samopodobo, nagnjenost k depresiji, samomorilnosti, določene fizične ali psihične bolezni itd. Težja oziroma globlja kot je bila za nas travma, več negativnih posledic običajno  pušča.

Iz travm v nekonstruktivne vzorce in začarane kroge

Ob travmi ali po njej se iz težnje po regulaciji dogodka pogosto razvijejo tudi nekonstruktivni mentalni vzorci, ki so ponavadi mentalne posplošitve ali zaključki, do katerih smo prišli preko uma: npr. »sama sem kriva«, »sem nesposobna«, »življenje je bolečina«,  »slabe stvari se vedno zgodijo meni« in tako naprej. Mentalni konstrukti se vtisnejo v našo percepcijo kot relativna resnica, po kateri potem naprej živimo, pogosto nezavedno. Ker sami doživljamo svet ali sebe na določen način, ga seveda s takimi očmi tudi gledamo in kot takega vidimo. Zato je značilno, da oseba s travmatično izkušnjo prej doživi nek dogodek kot stresen ali ogrožajoč kot tista, ki take izkušnje ni imela. Ob tem se v mislih kaj hitro in nenadzorovano pojavijo tudi mentalna prepričanja, ki jih ima v svoji podzavesti in začne se vesti v skladu z njimi, s čimer si jih potrjuje. Začarani krog se lahko tako kaj hitro vzpostavi. Denimo nekdo, ki je doživljal spolno ali fizično nasilje kot otrok, si ga mentalno ni mogel razložiti drugače kot na način, da je sam kriv. Četudi to ni bila resnica, je postala njegova subjektivna resnica. Ko je kot odrasel soočen z obtožbami, jih doživlja skozi svoje predstave in vzorec krivde, ki ga nosi in se tako lahko začne počutiti kriv, tudi če ni. Taka oseba pogosto prevzame krivdo, se preveč opravičuje, poskuša popraviti stvari in s tem nezavedno krepi svoja prepričanja ter bolečino.

Mentalni konstrukti pa se oblikujejo tudi na druge načine (preko modelnega učenja in posnemanja, drugih življenjskih izkušenj itd.), zato vsak vzorec še ne pomeni, da smo preživeli travmo ali trpimo za post travmatskim stresnim sindromom (PTSM), kot najpogosteje označujejo težave in odzive nepredelane travme.

Obrambni mehanizmi pomagajo preživeti, kaj pa živeti?

Ker je za travme značilno, da je doživljanje ob njih tako intenzivno, se, kot že rečeno,  aktivirajo telesni odzivi, ki  poskušajo povečati možnost preživetja (beg, boj, zamrznitev). Enako pa se zgodi tudi na psihični ravni, kjer nam naši obrambni mehanizmi poskušajo zagotoviti isto.  Denimo obrambni mehanizmi zanikanja nam pomagajo, da se travme tudi desetletja ne spominjamo, potlačevanje prav tako. Z obrambnimi mehanizmi intelektualizacije si lahko pomagamo pri izogibanju stika z globljimi  občutki. Z mehanizmom dramatiziranja ustvarjamo nove in nove situacije preko katerih bežimo od prvotne bolečine (travme), projekcija in etiketiranje nam omogočata da dele sebe, s katerimi se ne zmoremo soočiti, prezrcalimo na druge in jih doživljamo kot njihove ter tako poskušamo ponovno definirati svojo integriteto. Prek mehanizma pasivne agresije poskušamo sproščati globljo potlačeno jezo ali agresijo, ki nam jo je težko eksternalizirati in tako naprej.  Čeprav gre obrambnim mehanizmom resnično zahvala, da oseba v določenih trenutkih preživi (sploh pri hujših zlorabah v otroštvu), pa ravno zaradi njih pogosto ne zmore zares zaživeti, saj so preživetvene strategije edino kar pozna. Poberejo toliko življenjske energije, da oseba le s težavo prihaja v stik z zdravimi pozitivnimi izkušnjami  življenja in svojim resničnim potencialom  (uspehom, notranjim zadovoljstvom, mirom, ustvarjalnostjo itd.)

Preseganje posledic travm in ponovno polno življenje je mogoče

Ne glede na to kakšne izkušnje smo imeli, vedno v globini zavesti ostaja naš notranji potencial- tisti transpersonalni vidik »jaza«, ki ostaja vseskozi »nepoškodovan«.  Zato verjamem, da je za čisto vsako osebo, ki si travmo zares želi predelati, to tudi mogoče. Pomembno je, da pomoč poteka v skladu z ritmom osebe in da dodatno ne ruši njene integritete ali spoštovanja.  Da osebi pomagamo, da izkušnje predela in ne zgolj ozavešča, kar lahko privede le do retravmatizacije. Da ima varno okolje, ki jo podpira in najprej opolnomoči do te mere, da se je pripravljena s travmo in njenimi posledicami soočati ter sprostiti potlačeno energijo čustev, nekonstruktivnih vzorcev in negativnih strategij ter ponovno zgraditi stik s sabo ter življenjem iz njega.

Če nam je uspelo  preživeti in živeti s travmo, imamo tudi moč, da jo presežemo- treba jo je le usmeriti k sebi, namesto proti sebi.

 

(Članek je bil januarja 2018 objavljen v reviji Karma+)