Bila sem ena tistih, ki se je zelo primerjala z drugimi in to je bila ena težjih omejitev za preseči zame.

Spoznala sem, da primerjanje poganja samo nezaupanje vase. Ker sem dvomila vase, sem seveda videla v drugih nekaj, kar je boljše. Sedaj vidim samo nekaj, kar je drugačno, brez dodajanja plusa ali minusa. Vsak izmed nas je poseben, tak kot je.

 

Spoznala sem, da je primerjanje poganjal tudi strah, strah pomankanja – da bi me vsi prehiteli in bi ostala nekje zadaj, čisto sama in nepomembna, nepreskrbljena. Ravno to pa je bilo tisto, kar mi je jemalo energijo za to, da se ne bi lahko bolj pokazala, bolj samo bila kar sem in zaupala v svoj potencial, da karkoli se že zgodi, imam notranje resurse s katerimi lahko vedno pridem naprej in ven.

 

Priznam, da mi je malo intimno deliti to javno, vendar delim, ker si želim, da morda še komu pomaga, da pride ven iz primerjanja – delovanja, ki pobere toliko energije in ubija življenje v nas.
In se zave, tako kot sem se jaz, da je vsak izmed nas notranje bogat po svoje, da ima vsak svoj boj in svoje učenje in da si pomagamo, že samo s tem, ko se raje ukvarjamo s sabo, kot smo kritični do drugih, ko sprejmemo sebe in svoj potencial ter lahko zatem tudi druge.
Več ali manj namreč iz moje izkušnje obstaja primanjkljaj ravno v tem- sprejemanju.
Hvala. 🙏