Nepal, Katmandu, 15.november 2019.

Stojim ob ognju, kjer gori truplo. Lahko še vidim del hrbtenice in lobanjo… Ob tem se mi pojača zavedanje, kako je telo res le prevozno sredstvo. Pomembno za časa bivanja, a brez goriva, samo lupina.

Gledam pogorišče in dele nekega okostja. Zavesti že davno ni več v njem. Pritisne mi na minljivost materialnosti in hkrati svobodo, ki s tem pride. Koliko navezanosti na telo nosim sama, se mi ob tem vklaplja? Koliko me je strah smrti? Ne glede na to, kako živimo, je to nekaj, kar nas čaka vse.
Ogenj (volja) je tisti element, ki napaja in transformira življenje, dokler je še prisotno in ali ni zanimivo, da ga ogenj transformira tudi na koncu?
V smrti zaznavam ogenj življenja, ki gori v meni sedaj, ki gori v vseh nas. Solze mi pridejo v oči. V bistvu so solze sreče. Da se zavedam minljivosti in jo spoštujem že dokler sem živa, tako, da živim, ne le životarim. Da sledim svojim željam in hrepenenjem, poslanstvu, ljubezni, bistvu…

 

Ob tem dogodku sem pričakovala težino srca, pa v njem v bistvu leži svoboda.
Vse kar pride, vedno gre.
To je tok življenja, ne smrti.
Smrt je opomnik življenju.

 

Hvaležna za to izkušnjo!