Blog / Podcast

Preveč običajno je postalo, da so ljudje izgoreli. Da skoraj ne glede na starost večinoma rečejo, da nimajo časa, da je služba stresna in življenje bitka. Da depresija raste kot gobe po dežju in ljudje živijo življenje mimo sebe…po nekem normativu »razvite« Zahodne družbe in se obenem morda nikoli ne vprašajo: »Kaj se sploh grem? Kaj sploh pomeni živeti in kako bi rad živel jaz, točno jaz!« Onstran tega, kar nam vsiljujejo mediji, ostali člani družine ali pa samo notranji osebni strahovi in dvomi.

Če »vas mučijo« nezadovoljstvo, občutki praznosti, nesmisla, depresije,… ste se kdaj vprašali, če je tako kot živite, dejansko tako, kot si zares želite?

Če ste med tistimi, ki hodite v službo, plačujete položnice, vmes ste malo z družino, pa spet služba, skrbi, da bo vse teklo, tako kot je (kao) prav in kakor mora. Je to res vredno večine naše energije? Naučeni smo vlagati v stvari zunaj sebe, zato se notranje pogosto manifestira občutek praznine in izgorelosti, katerega želimo seveda zapolniti, zato delamo še bolj, se trudimo še bolj, vlagamo v vse (razen vase) še bolj. S tem pa svojo življenjsko energijo razmetavamo in sploh ne opazimo, da se morda samo trošimo že leta in leta. Potem morda včasih začutimo kratkotrajno zadovoljstvo ob pogledu na to, kar imamo ali smo ustvarili (ali pa še to ne), dobimo morda hipen občutek varnosti, po kateremu ves čas hrepenimo in gremo v krog trošenja naprej, saj nam iluzorni um reče, da se zaradi tega pa ja splača. Pa sploh ne opazimo, da dajemo stotine kilogramov moke in kvasa za majhen hlebček kruha, tam pa tam. Zakaj že? Ker je tako življenje?  Ne, ni, tako si ustvarjamo, ko kurimo osebno energijo za to, da živimo mimo sebe.

A je potem čudno, da ni smisla? Da je vse brez veze? Niti ne. Kar logična posledica, v bistvu. Utrujeni smo od tega, ne od Življenja- Življenje ne utruja, Življenje polni. Vendar šele takrat, ko mu damo prostor. Ko se ustavimo in si dovolimo vprašanje: Kaj si jaz želim?« in sledim temu, kar se porodi- od znotraj, ne od zunaj. Življenje prihaja vedno od znotraj.

 

Kakšen je moj potencial?

Kako bi ga rad živel/a?

Kaj si želim?

Kaj lahko naredim, da bom zadovoljen/na s svojim življenjem?

Kaj potrebujem za to spremeniti in kje lahko začnem danes?

Je le nekaj vprašanj, ki nam lahko pomagajo, da izstopimo iz kroga nezadovoljstva, ki si ga sami ustvarjamo. Nismo vsi enaki, zakaj bi vsi enako živeli? Včasih pomislim koliko talentov se izgublja ob tem, ko si ljudje ne dovolijo, da bi jih začutili in da bi živeli izpolnjeno. Živeti iz sebe je pot rasti, ki se dogaja po korakih, ne da se spremeniti vsega takoj- vse napisano vem iz svojim izkušenj tudi sama. Vendar pa je čas, ki ga imamo na Zemlji omejen. Nedavna smrt očeta mi je še bolj vzpodbudila razmišljanje o minljivosti in tem, kaj bom zares nesla s sabo. Materija ostane med spomini iluzije, izpolnjenost srca in nivo zavedanja je tisti, ki ostane z mojo dušo, če verjamete v reinkarnacijo in tudi če ne- vaši otroci si verjetno ne bodo želeli, da bi jim zapustili večjo hišo, želeli si bodo, da bi jim zapustili ljubeče trenutke, zgled, kako izpolnjeno živeti in predvsem, da bi vedeli, da ste bili srečni, dokler ste bili z njimi.

Zato zaprite oči (ni važno koliko ste stari in kaj verjamete), jih usmerite vase in izklopite zunanji svet ter se vprašajte, če tako izberete:

»Kaj si želim ta trenutek?

Po čem hrepeni moje srce, moja duša, moj um, moje telo?«

In izpolnitev tiste (verjetno majhne) želje, je lahko prvi korak v novo smer- smer proti, ne stran od živosti v sebi.

 

Blog spisan na dan 3.1.2017.