Zmotna je ideja, da se svet dogaja izven nas, svet se dogaja znotraj nas.
Vse kar imamo s svojih kognitivnih shemah projeciramo navzven in temu rečemo realnost.

 

Nekateri deli nas so tako boleči, da jih sami težko sprejmemo in jih zato dajemo v stik z drugimi na tak način, da jih projeciramo nanje in s tem v odnos. Vendar bolečina nikoli ne pride od njih, karkoli že naredijo, pride iz nas in večinoma je to le ponovno aktivirana stara rana.🙄

 

Za boljše odnose je zato ključno, da to prepoznamo, vzamemo nazaj svojo energijo in s tem odgovornost za svoje občutke in ostalo notranje dogajanje. To pomeni postajati odrasel. Namesto znova in znova pogrevati stare bolečine, se soočiti z njimi in priti skozi njih nazaj v svojo moč in stik, katero smo zanemarili, ko smo ostali z bolečino.

 

Ko zgradimo notranji mir, sprejemanje sebe, svobodo srca pride tudi jasno zavedanje, da vse kar prihaja od zunaj so vplivi ali nas zamajejo ali ne pa je stvar moje izbire. Ker se na osebni ravni vse vse začne in konča pri nas samih. Drugi nam le pomagajo ozavestiti bolečine, dokler so te prisotne. Ali jih vidimo kor rablje ali kot pomočnike je odvisno le od tega, koliko odgovornosti za svoje življenje smo že prevzeli.

 

Kaj pa vi mislite/čutite?