Večkrat sem doživljala, da sem čisto na dnu, še pod zemljo, preden sem dojela tole misel v fotografiji prav zares. 🙂

 

Vsakič sem tak padec vzela čisto preveč zares, preden se jih je odvilo toliko, da sem uvidela, da je tak pač tok življenja. Da ni realno, da si vedno “high” in ultra svetleč in sijoč in hkrati, da tudi vsak stik s temo spet ni nekaj, kar ostane.

Samo pride in gre, če se le ne obesim nanjo in ždim tam predolgo zgolj zato, ker mi je lažje trpeti, kot pa se odpreti na vse lepo, kar je tudi prisotno- vseskozi, tudi takrat, ko jaz tega ne zaznavam.
Če le vzamem to kot učenje namesto kot padec ali napako.