Malo manj kot mesec mineva od mojega potovanja v Nepal…Opažam, kako si skoraj obupno želim ohraniti mir in ravnovesje, ki sem ga tam dobila.

Pa saj se zavedam, da je prišlo iz mene tudi tam, le nekako lažje je bilo. Doživljala sem, da je v Nepalu veliko hrupa na zunaj,
vendar navznoter v ljudeh je mir, pri nas pa ravno obratno.
Ne bom pozabila občutka ob prihodu nazaj v našo kulturo- bil je občutek pritiska, hitenja, nemiru, katerega sem takrat, ko sem ravno prišla iz drugega okolja, še bolj zaznavala.

 

Ko sem tako meditirala v želji, da ohranim svoj mir, me je prešinilo, da vse kar potrebujem je najti ravnovesje med delovanjem na zunaj in delovanjem na noter.
Čeprav sem se za to trudila že prej, me je prej velikokrat odneslo in sedaj razumem zakaj.  Ker sem za stvari na zunaj porabljala še vedno veliko več časa kot za te na noter. Naša družba bolj vrednoti delo, kot čas zase, bolj se nam zdi pomembno neprestano reševati stvari, kot se morda ustaviti, preden do njih sploh pride, vzpodbuja pehanje za več namesto sprejemanja tega, kar že imamo. Zato se lahko še hitreje izgubimo v trošenju le navzven.

 

Dojela sem, da lahko mir na ti globini vzdržujem le, če poskušam približno enako mero časa porabiti (ali vsaj dovolj veliko mero časa) tudi za delovanje na noter. Da niso meditacija, Reiki, mantre, ples edine strategije, ki mi to lahko dajo. Da gre za fokus ODKOD delam kar koli. Ko kuham od noter navzven, me to polni, ko kuham, ker kao moram, me prazni…in enako prepoznavam v vsem, kar počnem.

 

Šele skrb za moje ravnovesju mi omogoča, da lahko več dam, ko je čas za to, sem lahko bolj prisotna z ljudmi, ki so mi blizu, bolj ustvarjalna v svojih projektih in bolj izpolnjena. Koliko je to vredno?
Zame več kot vse, kar mi lahko da stalno pehanje na zunaj in “hrčkanje” v pritisku, ki izhaja iz besede “moram”.

 

Čas postaja najdražji, ne dobrine.
In notranji mir nekaj, kar vedno bolj presega vsak zunanji uspeh.
Kaj pa vi mislite/čutite?