Se vam je že kdaj zgodilo, da ste izrekli nekaj besed, ki so bile razumljene precej drugače, kot ste jih čutili vi in naletele na povsem nepričakovan odziv?
Skozi socializacijo smo se naučili komunikacijskih stilov, ki so pogosto razdiralni že v svoji osnovi. Ker smo jih ponotranjili, se razdiralnosti pogosto niti ne zavedamo, le vedno znova se znajdemo v situacijah z občutki nerazumevanja in bolečine, se iz želje po zaščiti sebe morda umikamo iz nadaljnjega stika in tako še bolj oddaljujemo v odnosih, dokler morda ne ugotovimo, da samo živimo eden mimo drugega, v srcu pa vlada vedno večji občutek osamljenosti in praznine.
Cilj komunikacije je ponavadi poglobitev stika, bližine, vzpostavitev razumevanja med dvema osebama, izražanje in prezentiranje sebe. Večinoma nismo imeli te sreče, da bi se take komunikacije lahko modelno naučili od svojih staršev, saj se je tudi oni niso imeli kje naučiti. Komunikacijsko popotnico marsikoga tako sestavlja kar nekaj  načinov odzivanja, ki so odlična podlaga za konflikte.

Kaj torej ruši možnost razumevanja in stika v komunikaciji?

  • Okrivljenje

Ko v svoji komunikaciji izhajamo iz drže iskanje krivca pri drugem, oseba to zazna (četudi samo na nezavednem nivoju) ter se odzove obrambno ali s poskusom usmerjanja »kazalca krivde« nazaj na nas. Drugi niso odgovorni za naše občutke, sami smo, saj se rodijo v nas. Ob tem, ko poskušamo druge okriviti zanje, to rojeva odpor na strani sprejemnika. S prelaganjem krivde, pa prelagamo tudi odgovornost in z njo svojo moč, ki bi jo potrebovali za postavljanje mej ali izražanje sebe. Dvakrat neučinkovita strategija torej. Primer: »Če bi se ti lepše izražal, ne bi prišlo do konflikta!«

  • Etiketiranje

Etikete so oznake, ideje, ki izhajajo iz našega uma, o tem kakšen drugi je ali ni. Ko jih izrečemo, skrčimo idejo človeka na par besed, čemer se navadno oseba upre, saj tudi, če bi bila nalepka »resnična«, je oseba gotovo še vse kaj drugega kot samo to, kar mu v dani situaciji pravimo. Etiketiranje pogosto pritiska na občutke bolečino v drugih, zato rodi odpor, protinapad ali umikanje in zapiranje vase. (Primer: si nesposoben, neroden, nezmožen odnosa, zaprt, površinski itd…).

  • Vrednotenje

Ko vrednotimo druge, se pogosto s tem povzdignemo nad njih, saj smo tisti, ki si vzamemo pravico ocenjevanja. Vrednotenje je zelo pogosto v uporabi pri vzgoji otrok, kjer je prisoten mit, da naj bi otroka s tem spodbudili, da dela bolje. Vendar pa je vrednotenje dvorezen meč. Obenem tudi posredno govori, da z nami nekaj ni v redu (in prav otroci pogosto vzamejo stvari zelo osebno) ter ruši nastajajočo samozavest in s tem pušča tudi dolgotrajnejše posledice. Primer vrednotenja: »Iz tebe nikoli nič ne bo!«

  • Primerjanje

So vas kdaj primerjali s kom iz družine, sošolcem ali kom tretjim? Kako ste se počutili? Običajno rojeva odpor, morda ljubosumje ter vzbuja tekmovalnost (žal ponovno precej pogosto uporabljano v vzgoji otrok). Zame nosi primerjanje informacijo: Sploh te ne vidim! Zato je precej razumljivo, da nasprotna stran v komunikacijskem odnosu na to odreagira negativno. Primer: »Sosed je že pokosil travo. Kdaj bo pa pri nas ta »sveti dan«?«

  • Zahtevanje

Zahtevanje nosi v ozadju priokus nad-moči, kateri se močne osebnosti upirajo, šibke pa podrejajo – v nobenem primeru pa ne rodi nekaj, kar bi v odnos prineslo povezanost in bližino, temveč samo zunanjo ali notranjo frustracijo. Zahteva je lahko tudi prikrita in zavita v lepe besede v smislu »prosim«, vendar je drža in energija iz katere je izrečena ponavadi tisto, kar oseba zazna in na podlagi česar se odloči ali ima res svobodo sedaj izpolniti željo ali pa gre v bistvu za prikriti »daj ali moraš«. Ker ljudje nosimo v sebi potencial svobode, se zahtevam ponavadi zavedno ali nezavedno upiramo. Ponovno lahko oseba to jasno pokaže ali pa tlači skozi leta, kar ponavadi prinaša se več negativnosti (tako za odnos, kot za osebo samo, saj vpliva na njeno psihično in fizično zdravje). Primer: »Prinesi mi vodo«! Nehaj že početi to ali ono! Da mi nikoli več ne..!« itd.

Prav tako je razdiralno vsako izhajanje iz nad-moči nad drugim, saj vzbuja neenakovrednost, komunikacija pa je mogoča samo med enakovrednimi.
Ne glede na to, kakšno komunikacijsko popotnico smo dobili in kako nam trenutno stojijo odnosi v življenju, imamo potencial za spremembo v sebi. Ko se naučimo povezovati s svojimi občutki in poiskati odkod izvirajo ter kaj prav zares potrebujemo ali želimo v dani situaciji, lahko izražanje prenesemo na srčni nivo- govorimo o svojih občutkih in potrebah ter se predvsem začnemo sami zavedati njihovega potenciala za našo srečo in izpolnjenost. Šele notranja izpolnjenost lahko polni odnos in šele pristno izražanje lahko rezultira v rast bližine, povezanosti ter človečnosti.